Die neue Kirche - nova cerkev
Die Glasmalereien an der linken Wand der neuen Kirche sind gewidmet der Kirchengeschichte unseres Volkes. Das erste Bild zeigt die Ankunft unserer Vorfahren nach Kärnten im sechsten Jahrhundert. Sie hatten einen naturalischtischen Glauben. 
Barvana okna na levi strani nove cerkve so posvečna zgodovini našega naroda. Naši predniki Slovani so prej stanovali v spodnji Rusiji in so se preselili v šestem stoletju po Kristusu v srednjo Evropo med Donavo in Jadransko morje. Na sliki vidimo Istoka iz Finžgarjevega romana "Pod svobodnim soncem", ki pride v naše kraje in se bori za deželo. Mali otroci smo mi, Iztokovi potomci. 
Na ščitu ima Istok za nas napisani opomin: "Vi ste življenje od nas podedovali in zemljo, ki na njej živite - ime in jezik smo vam dali - nikar tedaj nas ne tajite!" Naši predniki niso bili kristijani. Za nje bog je bilo modro nebo. Imenovali so ga SVARUN in sonce je bilo kakor sin boga in je imelo štiri obraze. Svarun se je javljal z bliskom in gromom. Njemu so prižigali kresove. Imeli so tudi druge bogove in boginje. Med njimi je bila TOTA MORA.
Das zweite Bild zeigt uns die Taufe von GORAZD und HOTIMIR am Chiemsee im Jahre 760. Im oberen Teil des Fensters ist der Fürst der Kärnter BORUT welcher den Bischof von Bayern, den hl. Virgilius umarmt, zum zeichen des geschlossenen Bundes zwischen Kärnten und Bayern.
Druga slika nam pravi kako so naši predniki postali kristjani. Bilo je okrog leta 760. Naši predniki so imeli svojo lastno samostojno državo. Njih vojvod je bil BORUT. On je poklical na Koroško Bavarce, da bi premagali Obre. Bavarci so prišli, pomagali premagati Obre in niso več hoteli zapustiti Koroške. Vzeli so kot talce sina Boruta GORAZDA in njegovega bratranca HOTIMIRA. Peljali so jih v benediktinski samostan na otok na Kiemskem jezeru. Tam jih je kot prva Slovenca krstil opat LUPO. Oni so potem pomagali širiti vero med našimi ljudmi. Obraz Gorazda je obraz Župnika Petričiča kot mladega fanta.
Das dritte Bild erzählt uns wie Kärnten selbstständige Diözese wurde. Dieses Ereignis ist eng mit dem Leben der heiligen Hemma verbunden. Sie war verheiratet mit dem Grafen Wiliem und hatte zwei (?) Söhne. Der Mann starb während einer Wallfahrt und die zwei Söhne wurden ihr in den eigenen Bergwerken getötet. Nun widmete sich Hemma ganz Gott zu. Sie baute Kirchen und Klöster und starb als Klosterfrau in Gurk, wo sie auch in der Krypta des Domes begraben wurde. Ihre Verlassenschaft ermöglichte den Kärntnern eine eigene Diözese einzurichten. Das geschah im Jahre 1072. Die Glasmalerei zeigt uns die heilige Hemma mit den zwei Söhnen, ihre Vision des Gurker Domes, die Ermordung ihrer Söhnen und den Einzug als Nonne in das Kloster von Gurk.
Tretja slika nam pove kako je Koroška postala samostojna škofija. Ta dogodek je tesno povezan z življenjem svete Heme. Žena grofa Viljema je imela z njim dva sina. Mož ji je prezgodaj umrl, ko se je vračal domov od romanja. Sinova so ji ubili delavci v njenih lastih rudah. Ostala je sama z velikim premoženjem, ki ga je ona rabila za zidavo cerkva (Gurk, Krka) in samostanov. Sveta Hema je umrla kot redovnica in njeno truplo se hrani v kripti krške katedrale. Zapustila je cerkvi velika posestva in to je omogočilo, da je leta 1072 Koroška postala samostojna škofija.
Das vierte Bild erzählt uns von den Türkeneinfällen im fünfzehnten Jarhundert. Oben ist die von den Türken geschlagene Muttergottes der Kirche in Suetschach und die Leute, die sich vor den Türken verteidigen; in der Mitte die eine Wehrkirche angreifenden Türken und unten rechts die von den Türken gefangene Miklova Zala aus
Schlatten bei St.Jakob. 
Četrta slika nas spominja na turške napade na Koroško v petnajstem stoletju.Turki so bili zasedli Bosno in od tam vsako leto prišli ropat na Koroško in sosednje dežele. Zažigali so vasi, pobivali stare ljudi, mlade pa odpeljali kot sužnje v Turčijo. Kar so mogli so pokradli in pustili za seboj veliko gorje. Avstrijski cesar je mogel le malo pomagati, ker Turki so ostali v deželi samo malo dni in prišli so vedno nepričakovano. V tej veliki stiski je prišel na pomoč ogrški (ali domačin?) KRALJ MATJAŽ, ki je preganjal Turke iz dežele. Ampak eno leto ni prišel več in nastala je legenda, da spi v notranjosti gore Pece skupaj s svojimi vojaki okrog velike mize. Kadar brada mu bo tako dolga, da bo sedemkrat ovila to mizo se bo zbudil in zopet prišel na pomoč svojemu narodu. Od tega časa je tudi narodna povest o MIKLOVI ZALI iz Svaten blizu Šentjakoba v Rožu. Miklova Zala je bila zaročena Serajnikovemu Mirkotu. Kadar so prišli v vas Turki sta se oba skrila. Almira, nevoščljiva Zali zaradi ženina je izdala to 
pridno dekle Turkom, ki so jo odpeljali k sultanu v Carigrad. S pomočjo strica, ujetnika prejšnjih napadov, uspe Miklovi Zali in stricu beg iz Carigrada in prideta v Svatne ko zvonijo zvonovi k poroki Mirkota in izdajalke Almire.Ljudstvo spozna Miklovo Zalo, zve za zvijače Almire, naredi pravico z Almiro in poroka je z Zalo in Mirkotom.To dramo igrajo koroški slovenci vsakih deset let na kraju, kjer se je to resnično dogajalo - v Svatnah. In ljudje pridejo od vseh krajev doživljat MIKLOVO ZALO in s solzami v očeh se vračajo na svoje domove.
Die fünfte Glasmalerei ist gewidmet dem zweiten vatik.
Konzil, einberufen vom Papst Johannes XXIII. Auch unser damaliger Bischof Dr. Josef Köstner war dabei. Im Bild sehen wir den Bischof mit unserer neuen Kirche auf dem Schoss, weil er den Bau derselben verordnet hat. Unter den Bischöfen sind zu sehen die Gesichter des damaligen Generalvikars Dr. Franz Kirchner, des Finanzdirektors Mons. Zimolin und unseres Dechantes Dr. Hornböck Janko.
Peta slika nam pripoveduje zgodbo sedanjega časa: drugi vatikanski koncil 1962-1965. Papež pokliče škofe celega sveta v Rim. Med drugimi se pri tem zboru določi materini jezik kot jezik svete maše in drugih liturgičnih obredov. Zato ima Papež rimski misal v rohah. Med škofi navzočih pri koncilu je bil tudi naš bivši škof dr. Josef Köstner ki je določil gradbo nove cerkve. Zato ima na kolenih novo šentiljsko cerkev. Med upodobljenimi škofi so videti obrazi tedanjega generalnega vikarja dr. Franca Kirchner, dekana dr. Jankota Hornböck in Monsinjorija Zimolin tedanjega finančnega direktorja krške škofije.
  
Seitenanfang
Na začetek strani
Home - ST.Egyden/Šentilj